Logatec nekoč

Logatec (nem. Lohitsch oz. Loitsch) je mesto v Občini Logatec.

Nekdanje vasi (Dolenja vas, Čevica, Martinj hrib, Brod, Blekova vas, Cerkovska vas, Gorenja vas), ki so se razvile ob starih cestah na robu kotline, se stapljajo v enotno naselje; središčni del se je do 1980 delil na Gorenji in Dolenji Logatec. Skozi kraj poleg ceste teče tudi železniška proga Ljubljana - Sežana, kar je poleg bogatih gozdov omogočilo razvoj lesne industrije. Kraj je vsakodnevno povezan preko Vrhnike z Ljubljano z rednimi avtobusnimi linijami.

Na stiku lipovega drevoreda (znanega kot Napoleonov drevored) in mesta je park s spomenikom žrtvam vojne, delo kiparja Stojana Batiča, na nasprotni strani ceste pa stoji železni vodnjak postavljen v spomin na gradnjo vodovoda.

Zgodovina Logatca

Zgodovina Logatca sega v prazgodovinski čas katero danes. Nekaj najdenih artefaktov pod Tičnico in na Pustem polju priča o tem, da je bila logaška kotlina poseljena že v obeh kamenih dobah. V bronasto dobo morda sodi gradišče na Velikih Bukvah nad Taborom, zlasti pa leta 2006 odkrito poselitveno območje na Zapolju, kjer je zdaj IOC Logatec. V neki vrtači je bila namreč izkopana bronastodobna keramika, ki jo je mogoče primerjati s tisto, ki so jo našli v nekaterih koliščih na severnem robu Ljubljanskega barja (Verd in Bistra). V železni dobi so že omenjeno gradišče na Velikih bukvah poselili Kelti (morda Tavriski ali Karni), ki so se pod rimsko vladavino verjetno romanizirali in se, kot so pokazala arheološka izkopavanja, preselili v naselje pod hribom - Longaticum. Železnodobno gradišče je tudi na hribu Brst ob cesti proti Lazam. Kot dokazujejo stari rimski zemljevidi, je bila v antiki ob cesti iz Ogleja čez Hrušico (Ad pirum) proti Emoni rimska poštna postaja Mansio Longatico . Arheolog Marko Frelih domneva, da gre za zgradbo, katere temelji so bili odkopani na območju današnjega igrišča pod Narodnim domom. Tudi v srednjem veku (Srédnji vék se prične leta 476 z razpadom Zahodno rimskega imperija (konec starega veka) in se konča leta 1492 z odkritjem Amerike.)  je tu potekala najvažnejša povezava med slovenskimi in italijanskimi deželami. Ob zahodni meji Logaškega je potekala še prvotna meja med Furlanijo in Prakranjsko. Upravni sedež je bil v t.i. uradni hiši, predhodnici renesančnega gradu iz okoli leta 1600. Dvorec je bil sedež logaškega gospostva, nato so v njem do leta 1848 bivali Windischgraetzi.

V zgodovinskih virih so v 13. in 14.stoletju omenjeni logaški vitezi (leta 1307 Arnold von Logatsch), zato je J. V. Valvasor domneval, da je grad Logatec - Loitsch stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Grajsko stavbo (dvorec je omenjen leta 1590 kot schloss Logitsch) je ob cesti sredi naselja sezidal že pred letom 1580 idrijski upravnik Urban Ainkhürn, graščak na Ljubeku in Hošperku, današnjo podobo dvonadstropnega dvorca pravokotnega tlorisa z vogalnimi stolpi in imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom, pa mu je v prvi polovici 17. stoletja nadel knez Janez Anton Eggenberg.

Deželni knez je gospostvo in grad leta 1606 zastavil Adamu pl. Mosconu, nato je bil lastnik Ehrenreich Lamberg, od leta 1620 naprej pa Eggenbergi. Knez Janez Sigfried Eggenberg je 10. januarja leta 1717 grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je gospostvo dvakrat, leta 1747 in 1760, zastavil svoji ženi Mariji Tereziji, rojeni grofici Palf, za 100.000 goldinarjev. Janez Karel grof Cobenzl je umrl skrajno zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je 13. januarja 1779 poravnal njegov dolg v znesku 36.000 srebrnih brabantskih goldinarjev, nakar so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev Logatec in Jama pri Postojni. Po njegovi smrti 22. februarja 1809 je gospostvo podedoval njegov sin Filip. Ko je Filip grof Cobenzl leta 1810 umrl, je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je 11. oktobra izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici Fagan, 6. februarja 1826 je Zofija gospostvo vrnila svojemu možu pod pogojem, da prevzame vse dolgove. Zaradi prezadolženosti je bilo gospostvo prodano na dražbi; kupila ga je Zofija in ga 1846 leta prodala Weriandu knezu Windischgrätzu, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem pa so bili še nekaj let nazaj prostori vzgojnega zavoda za mladino.

Kraj je bil zaradi svoje izrazite tranzitne lege znan po furmanih.

Furmani

Furmanstvo je prevažanje blaga in ljudi z vozovi in  kočijami. Od konca 15. stoletja  je bilo furmanstvo pomembna dejavnosti kmečkega prebivalstva. Najbolj je cvetelo v 18. stoletju, prej je prevladovalo tovorništvo.

Furmanstvo se je razvijalo na manjše in večje razdalje. Na večje razdalje se je furmanstvo odvijalo predvsem po  velikih, furmanskih cestah od severa  proti Jadranskem morju. Ob njih so prevoznikom dajale zatočišče, hrano in počitek pa  vprežnim živalim, številne furmanske gostilne z velikimi hlevi, v katerih je bilo prostora vsaj za 20 konj.

Na strmih klancih so uporabljali priprego za težke tovorne vozove, na katerih je bilo naloženo od 3,4 do 5,6 ton blaga. Posojanje konj ali volov zapriprego je bilo za prebivalstvo dodaten vir dohodka. Vožnja je bila zelo odvisna od vremena in razmer na cesti, tovorni voz je potreboval za pot od Trojan do Trsta več kakor 50 ur vožnje.

Z izgradnjo železniških prog v 19. stol. se je bolj razvilo furmanstvo na krajše razdalje, zlasti za prevoz blaga in oseb do železniških postaj.

Pasma oz. izvor  konj, nabava in skrb za konje

Delovne, težke konje, ki so jim rekli hladnokrvni  konji, so največkrat  nabavljali v Slavoniji, v Djakovem, v Bjelovarju in v Krškem.  Po konje so se peljali z vlakom ali z avtobusom.  S konji so se največkrat vračali z železnico;  furmani  so se velikokrat tudi dogovorili, da so šli po konje skupinsko. Včasih pa so se s kupljenimi konji vračali domov tudi tako, da so enega jahali, drugega  pa peljali ob sebi s povodcem. Jahati  in skrbeti za konje so se furmani  v glavnem naučili sami. Konji jim niso velikokrat poginili. Največkrat je bila kriva bolezen (tetanus), Tončkov ata pa je povedal, da mu je zadnji konj poginil zaradi nedejavnosti (Nedeljska bolezen, 1980).

Ko je furman pripeljal domov, so mu pomagali tudi družinski člani in otroci. Ogretemu konju so ponudili samo postano, toplo vodo. Konjem so bili velika nadloga tudi brenclji, muhe in druge žuželke. Le-te so jim pomagali odganjati otroci.

Barva konj: 

Največ je bilo Pramov –  rjavih konj,  Šiml – konj bele barve,  Folk – konj belo rdeče barve,  Vranec – konj črne barve,  Fuks – konj rdeče barve (lisičje),  Sirc – konj belo rjave barve, 

Do izgradnje železniške proge je bil Logatec pomembno furmansko naselje, po letu 1857 je furmanstvo propadlo in se ohranilo le v smeri proti Idriji. Pomembnejše je postalo spravilo lesa, žagarstvo in lesna trgovina. To je omogočila prometna povezava in kvaliteten les iz okoliških gozdov.

Zaradi požarov 1815 in 1876 se je ohranila le arhitektura 19. stoletja, za katero je značilen notranjski tloris hiš.

Zaradi železniške postaje se je hitreje razvijal Dolenji Logatec, ki je leta 1910 dobil župnijo, po 2. sv. v. pa tudi sedež občine.

Med 1. sv. v. je bilo tu veliko skladišč za oskrbo Soške fronte. Zaradi hitrejše oskrbe bojišča so avstro-ogrski vojaki pričeli graditi železniško progo Logatec-Črni vrh. 

Po 1. Svetovni vojni je z rapalsko pogodbo velik del Notranjske pripadel k Italiji in je bil razdeljen na Tržaško in Reško pokrajino. Območje Logatca je ostalo v kraljevini Jugoslaviji. Med vojnama je postal Logatec obmejni kraj, prav tako Hotedršica.

Proga zaradi premika fronte ni bila končana, še vedno so v Logaški kotlini vidni ostanki železniških nasipov ter nekateri predori, ki so med 2. svetovno vojno služili kot zaklonišče.

Po okupaciji 1941 je bil jugoslovanski del Notranjske, kot del Ljubljanske pokrajine, priključen h Kraljevini Italiji in je utrpel veliko škode. Cilj partizanskega načina napadov je bila zlasti železnica Ljubljana-Postojna.

Razvoj industrije in intenzivno priseljevanje med leti 1961-1991 je potrojilo število prebivalstva. Obdobje po slovenski vojni označuje hiter razvoj zlasti lesnopredelovalne industrije in zmanjševanje pomena kmetijstva. V tem času sta se močno razvila promet in podjetništvo.

----------

Nekaj zanimivosti o Logatcu:

- najvišja snežna oddeja je bila v Logatcu leta 1952 in to 156 cm

Viri: Wikipedia, Občina Logatec, občani...