| |
|
|
KULTURNO ZGODOVINSKA DEDIŠČINA LOGATCA...
|
|
KULTURNO-ZGODOVINSKA
Arheološka
prazgodovinska najdišča Sekirica, Tončeva Ravan, Velike Bukve, Mareke in Gorenji Logatec, antične naselbinske najdbe rimskega Longaticuma
Umetnostno-zgodovinska
sakralna arhitektura oz. cerkve v Dol.Logatcu, v Gorenji vasi in na Taboru ter na Čevici, notranja oprema teh cerkva in sakralna znamenja: zidane kapelice (kapelica na Brodu, kapelica pod Sekirico) in lesena razpela ter pokopališča z nagrobnimi spomeniki, litoželezni in kamniti vodnjaki
Stavbna
trška arhitektura in kmečki tip stavbarstva (Škrljeva hiša, bivši hotel Kramar, Srškova hiša, gostilna Krpan, kompleks domačije Pr' Pogorelcu, vila Vilar, Dolsheinova hiša, Narodni dom, dvorana Tabor), kozolci (toplarji), značilne poslikave arkadnih svinjakov
Urbanistična
starejši ambienti z ohranjeno talno zasnovo in staro historično cestno povezavo (območje Čevice, območje ob Logaščici na Brodu, območje Gor.Logatca - Tabor, Režiška, Gorenja vas)
Zgodovinsko-memorialna dediščina
prezentirana zgodovinska dediščina: javna znamenja, spomeniki, spominske plošče iz obdobja I.svetovne vojne in NOB (vojaški bunkerji - del Rupnikove linije, italijanski vojaški bunker, Batičev spomenik padlim borcem in žrtvam NOB, kapelica - spomenik padlim vojakom v I.svetovni vojni, skupni grob padlih borcev in drugih žrtev NOB na pokopališču v Gorenji vasi)
Tehnična
mostovi in drugi elementi prometnega sistema, zlasti ostanki železniške proge (železniški predor pod Naklom, vodni črpalki na železniški postaji, vodno črpališče, most čez Logaščico)
KULTURNI SPOMENIKI LOGATCA
HRUŠICA
Hrušica je okrog 100 kvadratnih kilometrov velika, v osrčju neposeljena in z gozdom porasla visoka kraška planota med Trnovskim gozdom na severozahodu, Nanosom na jugozahodu, Postojnsko kotlino na jugu ter Notranjskim podoljem na vzhodu in severu. S strmimi pobočji se spušča proti severu in jugu, od Nanosa jo ločujeta suha Črnjavška dolina in zgornji del podolja pri Podkraju. Le proti Trnovskemu gozdu ni izrazitejših višinskih razlik.
Planoto sestavljajo kredni, jurski ter v južnem in jugovzhodnem delu triasni apnenec in dolomit tako imenovanega Hrušiškega nariva. Hotenjsko podolje in Planinsko polje na vzhodnem vznožju sta izoblikovana v delu Idrijske prelomne cone, na zahodu pa je imel odločilno vlogo v oblikovanju površja Predjamski prelom, po katerem poteka že omenjena Črnjavška dolina. Ob obeh glavnih prelomih v dinarski smeri in ob več manjših prečnih prelomih je planota razlomljena in različno visoko dvignjena. Kamnito površje je močno zakraselo in razčlenjeno. Med vrtačami in večjimi doli se vzpenjajo številni kopasti vrhovi z nadmorsko višino med 950 in 1000 metri. Najvišja vzpetina je 1275 metrov visoka Srednja gora, najbolj vpadljiv vrh pa je Sv.Lovrenc ali Gora (1019 m) severno nad krajem Studeno v Podgori na Postojnskem.
Na planoti in njenem obrobju je mnogo kraških jam. Prevladujejo enostavna brezna, med katerimi je najgloblje 183 metrov globoko Brezno na ledeniški poti. V številnih ledenicah so v preteklosti sekali led. V Breznu za Hramom so odkrili jamsko mleko, ki je v slovenskih jamah redek pojav.
Padavin je sicer manj kot na sosednjem Trnovskem gozdu in Nanosu, a je namočenost še vedno velika. Kljub temu je planota povsem brez površinskih vod. Manjši studenci so le na obrobju, v povirju potoka Bele, na manjših flišnih zaplatah pri Podkraju, na Vodicah in ob vznožju Streliškega vrha (1265 m). V kraški masiv Hrušice ponikajo Lokva, Belščica in drugi manjši potoki, ki pritečejo s flišne Spodnje Pivke. Njihova in padavinska voda odtekajo podzemno v kraške izvire Vipave, Idrijce in Ljubljanice.
Hrušico poraščajo dinarski jelovo-bukovi gozdovi. Planota velja za enega večjih sklenjenih gozdnih predelov v Sloveniji, le na južni strani so na dolomitnih pobočjih Podgore izkrčeni prostrani travniki in pašniki. Za lažje spravilo lesa je planota prepredena z gostim omrežjem gozdnih cest. Nekoč je bilo ob gozdarjenju pomembno tudi oglarstvo.
Na Hrušici je le nekaj samotnih domačij nad Podkrajem (naselje je na stičišču Hrušice, Nanosa in Trnovskega gozda) in gozdarski zaselek Hrušica ob nekoč zelo pomembni rimski cesti; po njeni trasi je zdaj speljana najkrajša povezava med Logatcem in Vipavo. V zaselku so muzej rimskih zapornih zidov Claustra Alpium Iuliarum, utrdbe in poštna postojanka Ad Pirum, po kateri je dobil ime ne le zaselek, ampak cela planota. Med svetovnima vojnama je Hrušica spadala k Italiji. Zaradi lege ob državni meji so Italijani na njej gradili vojaške ceste in tu postavili številne bunkerje, podzemna skladišča in kasarne.
CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM - Rimski obrambni sistem
Na območju Notranjske so Rimljani postavili obsežen obrambni sistem, katerega ostanki so na nekaterih mestih še vedno opazni. Ko je okoli leta 170 rimsko državo presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so dosegli Oglej in Verono, se je porodila zamisel o ustanovitvi vojaške obrambne cone s središčem med Oglejem (Aquileia) in Celjem (Celeia). Nasprotja med ilirskimi provincami in Italijo so prispevala k razvoju organizirane obrambne črte, ki se je ob odločilnih dogodkih za usodo Rimskega cesarstva čedalje bolj uveljavljala. Obsežen obrambni sistem se je imenoval Claustra Alpium Iuliarum ali po naše Zaporni zid Julijskih Alp.
Varoval je najbolj izpostavljene naravne dostope v osrčje Italije, ki je bila od nekdaj privlačen cilj barbarskih ljudstev s severa in vzhoda. Mejno območje med provinco Ilirijo in Italijo, zdajšnje ozemlje Slovenije, je omogočalo najugodnejši dostop v naravno nezaščitena območja v Furlanski nižini in zaledju Tržaškega zaliva. Obrambna strategija je narekovala gradnjo s stolpi utrjenih zapornih zidov, ki so preprečevali nenadzorovane prehode in varovali glavne cestne povezave. Visoki so bili do štiri metre, stolpi pa so imeli tloris pet krat pet metrov. V njihovem zaledju so bile postavljene trdnjave, bivališča za vojaštvo in civilno prebivalstvo. Z različno dolgimi odseki zidov so bili zavarovani vsi ključni naravni prehodi med Kvarnerskim zalivom in Koroško. Gradnja je potekala postopoma med začetkom 3.stoletja in drugo polovico 4. toletja. Z razkrojem rimske države v 5.stoletju je obrambno območje izgubilo prvoten pomen, opuščeni objekti pa so začeli propadati.
Glavnina vojaških kontrolnih objektov je bila postavljena na območju Notranjske. Operativno središče je bilo na visoki kraški planoti Hrušici, kjer je za zapornim zidom delovala štabna baza Ad Pirum, skrita na težko dostopnem območju Hrušice. Arheološka izkopavanja so razkrila dobro ohranjene razvaline večje utrdbe na Lanišu, le nekaj metrov od ceste, ki iz Logatca prek Hrušice vodi na Col, od koder se spusti v Vipavsko dolino. Objekt so obnovili in predstavlja edini primer rekonstruirane poznoantične utrdbe v sicer mogočnem obrambnem sistemu. Drugje so nekdanji zidovi največjega gradbenega podviga Rimljanov na Slovenskem komaj razpoznavni. Poznavalcem se razkrijejo kot razvlečene gomile kamenja po pobočjih dolinskih prehodov.
AD PIRUM - Rimska utrdba
Rimska utrdba Ad Pirum leži na najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je vodila iz Aquileie (Oglej) čez Hrušico v Emono (Ljubljana). Cesta je bila zgrajena v času cesarja Avgusta (27 pr.K. - 14), ko je bilo področje sedanje Slovenije vključeno v rimski imperij. Nadomestila je starejšo povezavo čez Ocro (Razdrto). lz Emone je tekla prek Celeie (Celje) in Poetovione (Ptuj) do Carnuntuma (Petronell pri Dunaju), to je do meje imperija na Donavi. Drugi krak te ceste je vodil iz Emone prek Neviodunuma (Drnovo pri Krškem) proti Balkanskemu polotoku in še dalje na vzhod.
Na Hrušici je bila verjetno od 1.stoletja dalje poštna postaja, kjer je bilo mogoče menjavati konjsko vprego, od 2.stoletja dalje pa tudi stražna postojanka. V drugi polovici 3.stoletja je bila na Hrušici zgrajena utrdba (kastel). Večina najdb s Hrušice izvira iz tega časa in predvsem 4.stoletja, kar kaže na močno poselitev v tem obdobju. V času vse nevarnejših vpadov barbarov in bojev med vojskami različnih cesarskih kandidatov je imela Hrušica ključni položaj, saj je varovala glavno cesto iz Balkana v ltalijo. Najverjetneje je bila tu stalna vojaška posadka.
Hrušica je bila vključena v julijsko alpski obrambni sistem, ki je varoval Italijo potem, ko obramba na mejah imperija ni več zadostovala. Obsegal je prostor med mesti Tergeste (Trst), Tarsatica (Reka), Emona (Ljubljana) in Forum Iuli (Čedad). Varoval je območje, kjer je prehod iz Panonije in Balkanskega polotoka v Italijo najlažji. To ozemlje so imenovali Alpes Iuliae (Julijske Alpe), zato se je obrambno območje imenovalo Claustra Alpium Iuliarum. Sestavljali so ga - delno v več pasovih - zaporni zidovi, utrdbe (velike, npr. Castra - Ajdovščina, Ad Pirum - Hrušica, Nauportus - Vrhnika in manjše, npr. Lanišče, vidno ob cesti približno 5 km vzhodno od Hrušice) in preže. Razporejeni so bili povsod tam, kjer je bil možen prehod v Italijo.
Tloris kastela je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Dolg je 250 m, širok do 75 m. Obdaja ga 2,7 m široko obzidje, ki je bilo visoko okrog 8 m. Utrjeno je bilo s stolpi. S prečnim zidom, skozi katerega je bil narejen ozek prehod, je kastel razdeljen na spodnji in zgornji del. Slednji je lahko rabil za taktični umik v stiski, za šotorišče ali živinsko stajo. V spodnjem delu utrdbe so bili poštna postaja, vojaške barake in cisterna. Cesta Aquileia - Emona je prečkala spodnji del kastela v smeri zahod – vzhod. Vzhodni vhod v utrdbo sta ščitila dva približno 10 m visoka stolpa. V skalnih tleh so še ohranjeni sledovi tečajev vrat, s katerimi je bilo mogoče vhod zapreti. Zahodni vhod ni raziskan, ker so nad njim novodobne stavbe.
Dosedanje raziskave kažejo, da je bil hrušiški kastel verjetno opuščen okrog leta 400, morda po bitki pri Ajdovščini leta 394, v kateri je cesar Teodozij premagal uzurpatorja Evgenija ali morda ob pohodu Alarikovih Zahodnih Gotov v Italijo leta 401. Promet čez Hrušico se je nadaljeval najmanj do konca 6 stoletja.
Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14.stoletjem je bila v opuščenem kastelu zgrajena cerkev, posvečena sv.Jedrti, zavetnici popotnikov Najpozneje v tem času je stara rimska magistrala zopet oživela. Od 17.stoletja do dograditve železnice Ljubljana - Trst sredi 19.stoletja je po njej potekala redna poštna zveza med Gorico in Ljubljano. Stavba sedanjega gostišča na Hrušici je bila v tem času poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri.
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre Deß Hertzogthums Crain 1689) opisal pot prek Hrušice in tamkajšno poštno postajo ki jo je upodobil tudi na bakrorezu.
Bakrorez iz Slave vojvodine Kranjske
V letih od 1991 do 1994 je bila nekdanja poštna postaja, lovski in letoviščarski dvorec ter gozdarska hiša, ki je slovenski kulturni spomenik, obnovljena pod vodstvom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica.
Grad v Gorenjem Logatcu
Logaški grad v KS Tabor, V zgodovinskih virih so v 13. in 14. stoletju omenjeni logaški vitezi (leta 1307 Arnold von
Logatsch), zato je Valvasor domneval, da je grad Logatec - Loitsch stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Sedanjo
grajsko stavbo (dvorec je omenjen leta 1590 kot schloss Logitsch) ob cesti sredi naselja je sezidal pred letom 1580
idrijski upravnik Urban Ainkhürn, graščak na Ljubeku in Hošperku, današnjo podobo dvonadstropnega dvorca pravokotnega
tlorisa z vogalnimi stolpi in imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom, pa mu je v prvi polovici 17. stoletja
nadel knez Janez Anton Eggenberg. Deželni knez je gospostvo in grad leta 1606 zastavil Adamu pl. Mosconu, nato je bil
lastnik Ehrenreich Lamberg, od leta 1620 naprej pa Eggenbergi. Knez Janez Sigfried Eggenberg je 10. januarja leta 1717
grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je gospostvo dvakrat, leta 1747 in 1760,
zastavil svoji ženi Mariji Tereziji, rojeni grofici Palf, za 100 000 goldinarjev. Janez Karel grof Cobenzl je umrl
skrajno zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je 13. januarja 1779 poravnal njegov
dolg v znesku 36 000 srebrnih brabantskih goldinarjev, nakar so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev
Logatec in Jama pri Postojni. Po njegovi smrti 22. februarja 1809 je gospostvo podedoval njegov sin Filip. Ko je Filip
grof Cobenzl leta 1810 umrl, je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je 11. oktobra
izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici *Fagan, 6. februarja 1826 je Zofija gospostvo vrnila svojemu možu pod pogojem,
da prevzame vse dolgove. Zaradi prezadolženosti je bilo gospostvo prodana na dražbi; kupila ga je Zofija in ga 1846.
leta prodala Weriandu knezu Windischgrätzu, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. Po vojni je bil
nacionaliziran, v njem pa so bili še nekaj let nazaj prostori vzgojnega zavoda za mladino. Danes potka temeljita prenova gradu,
spremljevalni objekt je že prenovljen, v njem deluje lepo urejen Klub Grajski Park, ki vam nudi poleg gostinske ponudbe - predvsem pijača,
tudi veliko športnih možnosti (tenis, odbojka na mivki, lokostrelstvo...)
Grajski studenec
Zdravilna voda
Ipavčeva hiša
Skozi Logatec so se v 18. in 19.stoletju po stari cesarski cesti valili parizarji, ki so vozili dragoceno blago iz celinskih dežel proti morju in iz Trsta proti Dunaju. Vozovi s konjsko vprego so se počasi pomikali po vijugasti cesti polni klancev. Furmani so svoje tolarje puščali ob cesti, na kar nas spominjajo ogromne oštarijske hiše med Ljubljano in Postojno. Ena takih gostiln je tudi Ipavčeva hiša ob cesti v Logatcu. Kot razglaša letnica 1807 na portalu, ki je prava mojstrovina kamnoseške obrti, so hišo dvignili in oblikovali v poznobaročnem in tudi že malce klasicističnem slogu, nad portal pa so kot koncesionarji dali vklesati grb z dvoglavim avstrijskim orlom. O priljubljenosti hiše priča tudi izročilo, da je v najlepši sobi spal cesar Franc Jožef. Hiša z izredno lepimi oboki (češkimi kapami) v pritličju, s snažnimi in velikimi sobami ter slovečo kuhinjo je vzbujala spoštovanje in zaupanje. V arhitekturnem pogledu je Ipavčeva hiša (kot gostilna je cvetela do leta 1958, ko so jo zaprli) vzoren primerek "furmanskega klasicizma", podeželske gostilniške hiše s precej ambicioznimi stilnimi detajli. Sredi 19. stoletja so zunanjščino malce popravili in prilagodili novim, takrat že bidermajerskim lepotnim načelom. Neznani mojstri so izvedli izredno lepo in čisto oblikovano okrasje na fasadi (v ometu), ki sodi v najširšem okviru med boljše primerke historicističnega oblikovanja. Hiša je lepo vzdrževana še danes, čeprav se je o starih gospodarjih ohranil le še medel spomin.
Kamniti vodnjak
Kamnit vodnjak (1883), na dvorišču je oblikovan kot večji steber s šesterokotnim tlorisom, zidan iz štirih vrst kamnitih kvadrov. Podstavek je oblikovan z vzporednimi vklesanimi črtami, vrh pa s kamnitim zidcem. Na sprednji strani je vzidana pokončna plošča, ki ima profilirano poglobljeno nišo in je na sredi okrašena z rozeto, v kateri je nameščena pipa. Nad vzidano ploščo je vklesana letnica. Na spodnjem delu izstopa kamnita školjka. Zadaj so železna vrata. Na tleh ob vodnjaku je ohranjena prvotna ureditev tlaka iz kamnitih plošč. Vodnjak predstavlja tipološko zanimivo arhitekturno in oblikovno postavitev kot središčni del dvoriščnega prostora.
Litoželezni vodnjak
Vodnjak stoji ob kostanju pred gostilno in predstavlja še enega izmed redko kompleksno ohranjenih litoželeznih vodnjakov na širšem območju. Je kvalitetno umetnostno obrtni industrijski izdelek 19.stoletja, ohranjen na prvotni lokaciji.
Miklavčeva kašča
Kašča je bila zgrajena leta 1767 na temeljih prejšnje nižje zidanice. Mimo kašče in kozolca je včasih vodila steza (gasa), ki je povezoval glavno magistralno cesto Ljubljana - Trst in starejšo skozi Dolnji Logatec. Leta 1982 je na pustno soboto pogorel kozolec. Na njegovem mestu danes stoji novo gospodarsko poslopje, kašča pa je bila obnovljena 1987. Od takrat pa je zaprt tudi prehod med glavno cesto in Dolnjim Logatcem.
Kamniti portal na Griču
Putickove štirne ali katavaroni
Sedem žganih grobov
Pri izkopu temeljev za zidano ograjo na zemljišču, katerega lastnik je Bojan Volk, je bilo odkritih sedem žganih grobov rimskega obdobja. Zemljišče leži na južni strani položnega pobočja Nakla. Tu je že leta 1978 na SV strani parcele pri strojnem kopu našel dve oljenki in več drobcev lončenine. Na istem mestu je opazil tudi večjo količino žganine in suhi zid. Oljenki in lončenina verjetno pripadajo žganemu grobu, medtem ko pomen zida ni jasen. Vkopani so bili v rdečo ilovico, ki tu nastopa kot preperina triasnega skrilovca, katerega v globini 75cm zasledimo kot kompaktno osnovo. To je tudi nivo, do katerega so kopali grobno jamo. Slučajno odkritje rimskega grobišča je za raziskovanje problematike antičnega Longaticuma velikega pomena, saj do sedaj, razen pisanih virov nismo poznali nobenih konkretnih arheoloških dokazov za obstoj naselbine na tem območju.
Tolazzijeva štirna
Odprta lopa sloni na okroglih opečnih stebričkih in je pokrita s stožčasto oblikovano opečno streho, v notranjosti je vidna lesena strešna konstrukcija. Kamnit del vodnjaka je vzidan v opečnato grajen kvader, ki je v vrhnjem delu rizalitno oblikovan. Ureditev vodnjaka predstavlja svojsko načrtovalčevo realizirano delo, ki je postalo konstantna urbanističnem in ambientalnemu prostoru na razpotju ter širše označuje enkratnost in posebnost naselja Čevica. Pred leti je bil obnovljen. Likovno arhitekturno oblikovanje v materialu vidne opeke zasledimo tudi na hiši Vodovodna 3.
Tomažinov mlin
Ni zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa. Ustno izročilo pravi, da vsaj od začetka 18.stoletja. V 300 letih je mlin zamenjal veliko lastnikov, po I.svetovni vojni pa so ga kupili zdajšnji lastniki Tomažinovi. Je edini v Sloveniji in eden redkih v Evropi, iz katerega voda ponikne v naravno brezno. Voda iz potoka je po koritih speljana na tri kolesa z lopaticami. Vodna kolesa poganjajo lesena zobata kolesa, oboja pa so pod zemeljsko površino. Prostor za mletje, kjer so trije kamni, je bil do leta 1938 le malo više, potem pa so ga še za 2 m dvignili in s tem olajšali prinašanje žita in odnašanje moke. Dve kolesi bi danes še vedno lahko delali, vendar na kolo za belo moko že več kot dvajset let ni nihče mlel, saj je moka iz sodobnih mlinskih naprav finejša. Tako se vsako leto vrti samo še kolo, ki melje črno moko, ter koruzo, ječmen in oves. Vzdrževanje mlina zahteva veliko dela. Ker je še vse leseno, zaradi prisotnosti vode in zraka dokaj hitro trohni. Vodno kolo je izdelano iz bukovega lesa, glavna os in prsti, ki povezujejo prenosno kolo s kamnom, pa so iz hrasta.
Mlin na ponoru Hotenjke
Že v 30-ih letih so z barvanjem ugotavljali, kam odteče voda Hotenjke. Meritve so pokazale, da se razdeli: tretjina jo gre v Močilnik, do koder potuje tri tedne, dve tretjini vode pa odtečeta na Planinsko polje in za pot porabi štirinajst dni.
Vodnjak Nimfe z vrčem
Voda iz njega že dolgo ne teče več
Vodnjak sv.Jožefa - Vodovodni zaklad
Vodnjak sv. Jožefa je bil zgrajen leta 1855 ob otvoritvi Logaškega vodovoda. Takrat so ob njem zasadili tudi dve lipi, ki pa so jih leta 1986 požagali. Obstajala je namreč možnost, da bi korenine teh lip porušile temelje pod vodnjakom.
Že nekaj let zapored, na zadnjo soboto v juniju, na tem mestu poteka tradicionalno kulturno družabno srečanje z imenom Noč pri vodnjaku. Na tak večer je leta 1993 po dolgem času iz obnovljenega vodnjaka spet pritekla voda.
Naklo nad Logatcem
Vodno črpališče Tromba ali Pumpenhaus
Zemljanke
RUPNIKOVA LINIJA
V tridesetih letih 20.stoletja je Evropo zajela utrdbena mrzlica. Utrjevali so se tako Rusi kot Francozi in celo Nemci, ki so po neverjetni zmagi pri Kobaridu 1917 očitno dojeli, da v naslednji vojni o zmagi ne bo odločala debelina zidov, temveč gibljivost čet.
Slovensko ozemlje prečkate dve dolgi celoviti utrdbeni črti segajoči od Jalovca do Reke. Gre za italijanski Vallo Littorio kot vzhodni del tako imenovane Vallo Alpino del Littorio in za odgovor nanj s strani Kraljevine Jugoslavije tako imenovano Rupnikovo linijo.
Bunker na Javorču
Posebne gradbene ekipe, namenjene gradnji utrdb, je Jugoslavija začela ustanavljati leta 1935. V začetku so štele 15.000 mož, razporejenih v dvanajst oddelkov. Pet med njimi jih je delovalo vzdolž italijanske meje, ki so jo imeli za najbolj ogroženo, eden na avstrijski meji in šest na madžarski. Dodatni oddelki so bili sestavljeni za gradnjo obalnih utrdb. Do leta 1939 so ti oddelki šteli že 40.000 mož, zgradili pa so dvanajst težko utrjenih položajev in 4.000 manjših betonskih bunkerjev. Ob nemškem napadu na Poljsko je gradnjo prevzela vojska. Na več tedensko urjenje so vpoklicali veliko število rezervistov, ki so jih nato v resnici uporabili kot gradbene delavce.
Oštevilčenje posameznih utrjenih sektorjev naj bi govorilo o njihovi pomembnosti. Prvi sektor je bil zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, drugi okrog Suška, tretji nad Škofjo Loko, kjer je bil sedež, četrti okrog Železnikov, peti pred Cerknico in šesti nad Dravogradom in Mariborom. Po pomenu je bila očitno v ospredju meja z Italijo. Na avstrijski meji so dela napredovala zelo previdno, saj so se bali, da bodo z njimi po nepotrebnem izzivali Nemce. Razen območja nad Mariborom so utrdili le še posamezne karavanške prelaze. Vzdolž meje z Madžarsko, ki do njenega pristopa k silam osi ni bila prioriteta, pa so utrdbe na hitro dogradili šele leta 1939. Jugoslovanska vojska je pripravljala tudi nekaj notranjih obrambnih črt: od Zagreba do morja ter na rekah Glina in Čazma, kot tudi vzdolž reke Drine. Do napada na Jugoslavijo pa naj bi bila dejansko zgrajena zgolj četrtina teh notranjih črt.
Jugoslovani naj bi se pri gradnji utrdb najprej zgledovali pri Francozih, pri čemer je bilo menda zelo opazno pomanjkanje lastnih izkušenj. Tipičen primer za to naj bi bila postavitev bunkerjev na same vrhove oziroma slemena, kar jih je naredilo opazne in ranljive, namesto da bi bili pomaknjeni navzdol, na pobočje neposredno pod ali za greben. Zato je leta 1937 na predlog zahodnih zaveznikov Jugoslavija postal posebno vojaško komisijo na Češko, saj so utrdbe v Sudetih veljale za višek takratnega sodobnega utrdbenega načrtovanja. Po tem obisku so Jugoslovani predelali načrte in se pospešeno lotili gradnje, posodobitev pa naj bi bila zlasti očitna prav na meji z Italijo.
Porušen italijanski bunker pri Unški koliševki
Meje je varovalo 72 graničarskih polkov, razdeljenih v bataljone. Mirnodobska vojska naj bi s prvo mobilizacijo dosegla število 50.000 mož, kar naj bi skupaj z graničarji, in zahvaljujoč utrdbam, zadostovalo, da bi kraljevina mobilizacijo izpeljala v celoti. Vendar je razvoj dogodkov prehitel obrambne načrte. Večina utrdb, ki naj bi odvrnila ali vsaj zavrla invazijo sil osi, ob napadu še ni bila dokončana. Dogodki so odvihrali mimo, trdnjave so se spremenile v pozabljene in zarasle spomenike, imena njihove črte pa se je prijel madež, s katerim same betonske zgradbe kot take pravzaprav niso imele kaj dosti.
Jugoslovanskemu poveljstvu oziroma generalu Rupniku, ki naj bi bil odgovoren za gradnjo utrdb ob italijanski meji, najpomembneje zavarovati dostopa do Ljubljane iz smeri Cerknega in Idrije po Poljanski dolini ter Logatec kot glavni dostop s primorske iz smeri Postojne.
Bunker na Pustem polju
Utrdbe na Žirovskem vrhu obsegajo velikanske bunkerje in nekaj kilometrov dolg splet podzemnih rovov. Dvorane in hodniki nehote spregovorijo o ironični usodi teh utrdb. Čeprav so na prvi pogled videti dokončane, je namesto orožja in druge vojaške opreme v njih še vedno mogoče najti takratne gradbene pripomočke.
Starojugoslovanske utrdbe na tem območju bi lahko razdelili na štiri črte.
Prvo predstavljajo posamezne utrdbe, ki nadzirajo možne dostope z meje in naj bi bile razpostavljene nad Žirmi ob sami nekdanji meji.
Druga črta je sklenjena serija bunkerjev za strojnice in protitankovske topove, kakršne v angleščini označujejo z izrazom pill-box. Ta črta je sklenjena in se spušča s Hlavčih Njiv nad Hotavljami ter se na drugi strani Sore nadaljuje pod obronki Žirovskega vrha mimo Žirov.
Tretja črta je prav tako sklenjena vrsta strojničnih bunkerjev, ki se spušča z vzpetine Pretovč pred Gorenjo vas, na drugi strani Sore pa se od Trate vzpenja na Žirovski vrh. Njen sestavni del so tri topniške utrdbe, ena nad Gorenjo vasjo, dve pa na nasprotni strani Sore pred Trato.
V naštetih obrambnih črtah ob Poljanski Sori najdemo štiri glavne vrste utrdb.
Sklenjene obrambne črte so sestavljene iz posameznih strojničnih bunkerjev (pill- box) dveh tipov.
Del prve sklenjene črte sestavljajo pehotni bunkerji, katerih prednja stranica se lomi v nekakšno prizmo, v katere stranicah sta strelni lini, zaščiteni z jekleno ploščo. Preverjeno poteka črta takšnih bunkerjev ob vznožju Žirovskega vrha od Žirov do Sovodnja.
Za drugo sklenjeno črto, ki poteka po pobočjih oziroma slemenih Hlavčih Njiv in Žirovskega vrha, pa je značilna polkrožna vzboklina ali celo stolpič na sprednji strani, torej na strani, obrnjeni k nasprotniku. Vanj je vgrajena polkrožna okrepljena železna plošča s tremi okroglimi strelnimi odprtinami. Prav ta polkrožna železna plošča s tremi odprtinami se zdi kot nekakšen zaščitni znak tega odseka Rupnikove linije. Najdemo jo kot osrednji element strojničnih gnezd ali kot opazovalno točko in dodatno protipehotno obrambo v okviru večjih artilerijskih utrdb. Ta polkrožni stolpič s ploščo s tremi okroglimi odprtinami predstavlja verjetno tudi enega od rezultatov ogleda čeških utrdb leta 1937, ki mu je sledil uvoz jeklenih delov za utrdbe iz Češke. Po Kauftnannu so jih, da bi se izognili zapletom z državami sil osi, iz Češke uvažali preko Romunije. Večina strojničnih bunkerjev ima stolpič oziroma izboklino le na prednji strani, nekateri pa tudi na zadnji.
Tretjavrsta utrdb so utrdbe, ki jih najdemo v dolinah ob glavnih komunikacijah, stoje na predvidenih smereh glavnega nasprotnikovega udara. Na njih se polkrožni ali celo krožni stolpič pojavi le kot dodatek glavnemu delu utrdbe, v katerem so bili nameščeni protitankovski topovi. V nasprotju z italijanskimi so te utrdbe zgrajene po starem sistemu, torej z vsemi prostori v okviru ene same stavbe. Po navadi so bile bojne enote v zgornji, bivalni prostori pa v spodnji etaži. Posebnost teh utrdb je dvojna betonska obloga. Vrhnja plast betona je imela vgrajene železne spirale, ki naj bi ublažile učinek zadetkov.
Četrta vrsta so slemenske utrdbe. Ena se nahaja na Golem vrhu na grebenu Žirovskega vrha, druga na vrhu Hlavčih Njiv. Po navedbah Bena Kavčiča pa se na severnem delu grebena Žirovskega vrha, verjetno na Hrastovem griču, nahaja še ena nedokončana utrdba tega tipa. Na površini je videti le dva artilerijska bloka, ki imata na čelni strani dve okrogli strelni odprtini velikega premera, ob strani pa že opisano značilno polkrožno izboklino s tremi okroglimi linami za strojnico oziroma opazovanje. Bloka si stojita kakih petdeset metrov narazen, iz njiju pa vodijo po obodu pravokotnega navpičnega jaška stopnice kakih dvajset metrov navzdol, nato pa se po vodoravnem hodniku prispe do spleta hodnikov in dvoran, izdolbenih v pravokotno
|
|
|